std::vector::insert — vstavljanje elementov v vektor
Pred izbrani položaj vstavi vrednost, več kopij, inicializacijski seznam ali območje iteratorjev. Uporabi vrnjeni iterator in preveri, kateri obstoječi iteratorji ostanejo veljavni.
CKTIS / C++
Sintaksa, operatorji in programski pojmi. Poišči razlago, oglej si primer in nadaljuj učenje.
Pred izbrani položaj vstavi vrednost, več kopij, inicializacijski seznam ali območje iteratorjev. Uporabi vrnjeni iterator in preveri, kateri obstoječi iteratorji ostanejo veljavni.
`pop_back()` odstrani zadnji element nepraznega vektorja, ne da bi vrnil njegovo vrednost. Če vektor hrani kopico, `std::pop_heap` prerazporedi elemente, `pop_back()` pa zmanjša njihovo število.
Dodajte en element s kopiranjem ali iz r-vrednosti. Preverite, kdaj ponovna dodelitev razveljavi kazalce in zakaj stari `end()` ni več veljaven niti brez nje.
`reserve(n)` zagotovi prostor za skupno najmanj `n` elementov, ne da bi jih ustvaril. Uporabi ga pred več dodajanji na konec, če poznaš končno število elementov ali razumno zgornjo mejo.
`size()` vrne trenutno število elementov v konstantnem času. Veljavne indekse določa to število, ne zmogljivost, ki jo vrne `capacity()`.
Zamenjajte vsebino in kapaciteto dveh vektorjev v konstantnem času. Preverite združljivost alokatorjev in ugotovite, kateri iteratorji ostanejo veljavni.
Primerjajte shranjevanje po zapisih in po poljih glede na vzorec dostopa, lokalnost v predpomnilniku ter strošek pretvorbe med razporeditvama.
Za objekt, ustvarjen z `new T`, uporabi `delete`, za polje, ustvarjeno z `new T[n]`, pa `delete[]`. Ti izrazi upravljajo življenjsko dobo objektov; ustrezne funkcije z `[]` ali brez njiju upravljajo pomnilnik.
Predpona `u8` za nizovni literal izbere kodiranje UTF-8. Dolžina v kodnih enotah, število kodnih točk in število grafemskih sklopov so različne mere.
Unarni minus izračuna nasprotno vrednost enega operanda. V `return -1;` nastane vrednost tipa `int`, ki v tej funkciji pomeni »ni najdeno«; ne gre za odštevanje.
Unarni minus izračuna nasprotno vrednost enega operanda, binarno odštevanje pa razliko. Tip po promociji določa obnašanje na mejah območja vrednosti.
Loči osnovo zapisa, tip literala in tip izračuna. Sama pripona `u` ne zagotavlja širine 32 bitov in ne vsili 8-bitne aritmetike.
Pripona `u` ali `U` izbere nepredznačen celoštevilski tip, ne pa fiksne širine. `0u` in `1u` sta tipa `unsigned int`; večja vrednost lahko zahteva širši tip.
Pripona `ULL` da celoštevilskemu literalu tip `unsigned long long`, če je vrednost v njem predstavljiva. To lahko vpliva na izbiro preobremenitve ali izračun bitnega pomika.
`= delete` prepove uporabo določene funkcije ali konstruktorja. Deklaracija še vedno sodeluje pri izbiri preobremenitve in ne sprošča pomnilnika.
Ločeno onemogočite konstrukcijo s kopiranjem in kopirno prirejanje, prevajalniku pa prepustite definicijo navideznega destruktorja za pravilno uničenje prek kazalca na osnovni razred.
Dolžina besedila UTF-8 je odvisna od tega, ali štejemo kodne enote, kodne točke ali grafemske sklope. Primer šteje in krajša veljavni UTF-8, ne da bi razdelil zapis kodne točke.
Prazni zaviti oklepaji ne pomenijo vedno inicializacije z vrednostjo. Tip določa, ali se inicializira skalar, pokliče konstruktor ali uporabijo pravila za agregate.
Strukturirana vezava poimenuje sestavne dele enega objekta. Izbira med `auto`, `auto&` in `const auto&` določa, kako se objekt shrani ali kako se nanj sklicujemo.
Ključu in vrednosti trenutnega elementa `std::map` daj ločeni imeni, da ju lahko v zanki `for` po območju bereš brez kopiranja para.
Posredovalna referenca T&& predlogi omogoča sprejemanje lvalues in rvalues, pri tem pa ohrani informacije, potrebne za nadaljnje posredovanje argumenta. Zahteva ustrezen kontekst dedukcije; sam && ne zadošča.
Referenca T& je drugo ime za objekt ali funkcijo in ne ustvari kopije. Po inicializaciji je ni mogoče preusmeriti. Pri objektnih tipih const T& omejuje spreminjanje prek reference in se lahko veže tudi na ustrezen začasni objekt.
Kazalec na član označuje nestatični podatkovni član ali člansko funkcijo, ne da bi bil vezan na določen objekt. Deklarira se z zapisom C::* in uporabi za objekt z .* ali prek kazalca na objekt z ->*.
Deklarator `T*` tvori tip »kazalec na T«. V zapisu `int* p = &value;` vsebuje `p` kazalec na `value`, ne kopije tega celega števila. Položaj `const` določa, ali omejitev velja za kazani objekt ali za sam kazalec.