std::optional::operator-> — dostop do člana vsebovane vrednosti
Z operatorjem `->` dostopaš do člana vrednosti v `std::optional`. V C++23 pred uporabo operatorja preveri, ali je vrednost prisotna.
CKTIS / Baza znanja
Sintaksa, operatorji in programski pojmi. Poišči razlago, oglej si primer in nadaljuj učenje.
Z operatorjem `->` dostopaš do člana vrednosti v `std::optional`. V C++23 pred uporabo operatorja preveri, ali je vrednost prisotna.
`*opt` vrne referenco na shranjeno vrednost. Pred dereferenciranjem preveri, ali vrednost obstaja: indeks `0` je veljaven rezultat, ne manjkajoča vrednost.
`if (opt)` preveri, ali `std::optional` vsebuje vrednost, ne pa, ali je ta vrednost resnična. Tako indeks `0` kot logična vrednost `false` štejeta kot prisotni vrednosti.
Izberi pomnilniški vir za vektor PMR in ugotovi, kdaj isti vir dobijo njegovi elementi ter kako se pri tem obnaša običajni vektor.
Preveri, ali je skupno stanje ustavitve prejelo zahtevo, da lahko delo končaš na varnem mestu. Rezultat `true` ne pomeni, da se je nit že končala.
`std::string::empty` preveri, ali ima niz dolžino nič. Pri združevanju argumentov ne pove, ali je bil prvi položaj že obdelan.
Poišči indeks znaka ali podniza in ga primerjaj z `std::string::npos`, preden ga uporabiš kot indeks ali preden besedilo kopiraš oziroma spremeniš.
Rezultat `std::string::find` primerjaj z `std::string::npos`. Kot število znakov pri `substr` ali `erase` ista konstanta pomeni »do konca«, ne pa začetnega položaja.
Z `back()` prebereš ali spremeniš zadnji element nepraznega vektorja. Preveri, kdaj rezultat postane neveljaven in zakaj za odstranitev elementa iz kopice potrebuješ dva koraka.
`begin()` vrne začetni iterator vektorja. Kvalifikator `const` določa preobremenitev, `end()` pa označuje položaj, ki ga ne smemo dereferencirati.
`std::vector::clear` uniči vse elemente in nastavi velikost vektorja na nič, kapaciteto pa ohrani za poznejše vstavljanje.
Pridobi kazalec na elemente vektorja, ga podaj skupaj s številom elementov in prepoznaj, kdaj kazalec ni več veljaven.
Iz podanih argumentov neposredno ustvari en element na koncu vektorja. Spoznajte vrnjeno vrednost in ugotovite, kdaj obstoječe reference postanejo neveljavne.
Z `v.empty()` v konstantnem času preveriš, ali je vektor brez elementov. Rezervirana zmogljivost ne vpliva na rezultat.
`std::vector::end` vrne položaj za zadnjim elementom, ne zadnjega elementa. Ta položaj je izključena meja obsega in omogoča prepoznavanje neuspešnega iskanja.
`front()` omogoča dostop do prvega elementa vektorja v konstantnem času. Če je vektor lahko prazen, najprej preveri `empty()`.
Pred izbrani položaj vstavi vrednost, več kopij, inicializacijski seznam ali območje iteratorjev. Uporabi vrnjeni iterator in preveri, kateri obstoječi iteratorji ostanejo veljavni.
`pop_back()` odstrani zadnji element nepraznega vektorja, ne da bi vrnil njegovo vrednost. Če vektor hrani kopico, `std::pop_heap` prerazporedi elemente, `pop_back()` pa zmanjša njihovo število.
Dodajte en element s kopiranjem ali iz r-vrednosti. Preverite, kdaj ponovna dodelitev razveljavi kazalce in zakaj stari `end()` ni več veljaven niti brez nje.
`reserve(n)` zagotovi prostor za skupno najmanj `n` elementov, ne da bi jih ustvaril. Uporabi ga pred več dodajanji na konec, če poznaš končno število elementov ali razumno zgornjo mejo.
`size()` vrne trenutno število elementov v konstantnem času. Veljavne indekse določa to število, ne zmogljivost, ki jo vrne `capacity()`.
Zamenjajte vsebino in kapaciteto dveh vektorjev v konstantnem času. Preverite združljivost alokatorjev in ugotovite, kateri iteratorji ostanejo veljavni.
Primerjajte shranjevanje po zapisih in po poljih glede na vzorec dostopa, lokalnost v predpomnilniku ter strošek pretvorbe med razporeditvama.
Za objekt, ustvarjen z `new T`, uporabi `delete`, za polje, ustvarjeno z `new T[n]`, pa `delete[]`. Ti izrazi upravljajo življenjsko dobo objektov; ustrezne funkcije z `[]` ali brez njiju upravljajo pomnilnik.