Vstopna točka programa: main
V okolju hosted je funkcija main v globalnem obsegu vstopna točka programa C++. Vrne int, lahko prejme zagonske argumente in določa stanje zaključka.
CKTIS / C++
Sintaksa, operatorji in programski pojmi. Poišči razlago, oglej si primer in nadaljuj učenje.
V okolju hosted je funkcija main v globalnem obsegu vstopna točka programa C++. Vrne int, lahko prejme zagonske argumente in določa stanje zaključka.
RAII poveže upravljanje vira z življenjsko dobo objekta: inicializacija vzpostavi lastništvo, destruktor pa vir sprosti. Pravilno zasnovan lastnik zato poskrbi za čiščenje tudi med odvijanjem sklada zaradi izjeme.
Obseg omogoča dostop do elementov prek začetnega iteratorja in končnega sentinela. Pogled je obseg z dodatnimi zahtevami, zaradi katerih je primeren za gradnjo cevovodov. Prilagodilnika std::views::filter in std::views::transform izbirata in pretvarjata elemente, ne da bi ustvarila vmesni vsebnik rezultatov.
Zapis združuje poimenovana polja, običajno v struct. Agregat je formalna kategorija C++, ki omogoča inicializacijo elementov brez uporabniško deklariranega konstruktorja. Vsak struct ni agregat.
Rekurzija pomeni, da funkcija pokliče samo sebe, neposredno ali prek drugih funkcij. Da se izračun konča, potrebuje dosegljiv osnovni primer in rekurzivne korake, ki napredujejo proti temu primeru.
Redukcija združi obseg v en sam rezultat. Spoznajte razlike med std::accumulate, std::reduce in std::transform_reduce ter izračunajte povprečje in varianco ob upoštevanju tipa akumulatorja in vrstnega reda operacij.
Obseg določa kontekst, v katerem se v izvorni kodi iščejo imena, življenjska doba pa opisuje obstoj objekta med izvajanjem. Skrivanje imena ne uniči pripadajočega objekta. Trajanje pomnilnika je ločen, vendar povezan pojem.
Varnostna meja ločuje podatke ali kodo z različnimi ravnmi zaupanja. V C++ dostopa `private` ne smemo zamenjevati z izolacijo izvajanja: preverjanje podatkov pred uporabo je ločena odgovornost, nedefinirano vedenje pa ne zagotavlja varnega konca programa.
SFINAE omogoča zavrnitev preobremenitve predloge, kadar substitucija argumentov v neposrednem kontekstu ustvari neveljaven tip ali izraz. Ne prikrije poljubnih napak v predlogah.
Pravilno razvrščanje zahteva primerjalnik, ki določa strogo šibko urejenost. Binarno iskanje zahteva obseg, razdeljen glede na ustrezni pogoj; razvrščanje celotnega obsega zadostuje, ni pa vedno nujno.
Niz v C++ shranjuje elemente, ne pa že pripravljenih znakov, ki jih vidi uporabnik. Spoznajte razliko med kodnimi enotami UTF-8, kodnimi točkami Unicode in grafemskimi sklopi ter vlogo std::u8string in nizovnega literala u8.
Predloge opisujejo družine funkcij ali tipov, koncepti pa določajo zahteve za argumente predlog. Deklaracija template<Integer T> uvede tipski parameter T, omejen s pogojem Integer<T>, ki se preveri med prevajanjem in ne med izvajanjem.
Testi primerjajo vedenje programa s pričakovanji, asercije pa izražajo pogoje, ki bi morali veljati. Spoznajte testiranje na podlagi lastnosti, idempotentnost in deterministični korpus testov ter razliko med assert, static_assert in preverjanji, ki ostanejo aktivna tudi, ko je določen NDEBUG.
std::chrono razlikuje trajanja, časovne točke in koledarske datume. Spoznajte zapisa %F in %R ter razliko med fiksnim odmikom UTC in poimenovanim časovnim pasom.
Prevajalne enote omogočajo ločeno prevajanje delov programa. Linkage določa identiteto imen med deklaracijami, ODR pa omejuje število in obliko definicij. Razumevanje razlike med temi pojmi pomaga pravilno razdeliti kodo med glave in implementacijske datoteke.
Pretvorba tipov prilagodi izraz zahtevanemu tipu. Spoznajte implicitne pretvorbe, eksplicitne pretvorbe z uporabo static_cast, celoštevilske promocije in zavrženje vrednosti s pretvorbo v void.
Tipski sistem C++ določa tipe objektov, referenc, funkcij in izrazov ter dovoljene operacije in pretvorbe. Tipiziranje je statično: `auto` izpelje tip, vendar spremenljivki ne omogoča poznejše spremembe tipa. Implicitne pretvorbe so lahko dovoljene, tudi kadar lahko povzročijo izgubo informacij.
Uporabniško določeni literal združuje številski literal, znak ali niz z lastno pripono. Ustrezni operator za literale ta zapis pretvori v vrednost, na primer v objekt, ki predstavlja razdaljo.
Kategorije lvalue, prvalue in xvalue opisujejo izraze, ne vrst spremenljivk. Spoznajte njihove skupine glvalue in rvalue ter povezavo s sklici, izbiro preobremenitev in std::move, ki sam ne prenese virov.
Spremenljivka programu omogoča shranjevanje podatkov določene vrste in dostop do njih. Spoznajte deklaracije, inicializacijo in prirejanje, vlogi auto in const ter razliko med obsegom imena in življenjsko dobo objekta.
Objekti std::execution::seq, std::execution::par, std::execution::par_unseq in std::execution::unseq določajo, kako se algoritem sme izvajati. Ne zagotavljajo pohitritve; izbira pravila spremeni tudi zahteve za funkcije, ki obdelujejo elemente.
Makro INT_MAX iz glave <climits> določa največjo vrednost tipa int v dani implementaciji. Uporabite ga namesto vnaprej zapisane meje in jo preverite pred povečanjem vrednosti, da preprečite prekoračitev.
Konstante tipa std::memory_order določajo sinhronizacijo in vrstni red atomskih operacij. Spoznajte razlike med relaxed, release, acquire, acq_rel in seq_cst ter kako lahko atomska zastavica varno objavi običajne podatke.
std::ignore je objekt standardne knjižnice, ki se uporablja skupaj s std::tie za izpuščanje izbranih elementov pri prirejanju terke. Omogoča shranjevanje potrebnih vrednosti v obstoječe spremenljivke, ne da bi ustvarili pomožno spremenljivko za izpuščeni element.